Na fakulteto sem prišel z velikim apetitom po znanju in imel sem dvojno srečo. Padel sem v skupino študentk in študentov, ki je bila izjemno ambiciozna, pri tem pa jo je spodbujala imenitna profesorska ekipa. Bilo je na predvečer prevratniških časov in študijsko okolje je bilo sijajno. Zahtevalo je široko razgledanost in sveže zamisli. Obojega je bilo na pretek. Študij mednarodnih odnosov na FDV se je izkazal za zelo dragoceno naložbo.

V osnovni šoli sem razmišljala o študiju diplomacije, veterine, prava, novinarstva. Na gimnaziji sem svoje želje omejila na novinarstvo in diplomacijo. Znanje za oboje je ponujala FDV. In kaj je boljše kot študij mednarodnih odnosov, ki na svojevrsten način združuje oboje. Analizo, dober nastop, predstavljanje in zagovarjanje argumentov, iskanje odgovorov na vprašanja kdo, kje, kdaj, kako in zakaj. Mednarodni odnosi so odličen študij in v tem hitro spreminjajočem se svetu 21. stoletja zelo pomemben.

Šele, ko dogodke dobro analiziramo, jih lahko tudi razumemo in sprejmemo ustrezne odločitve. Znanje, ki sem ga dobila na FDV-ju, od mednarodnega prava do zgodovine mednarodnih odnosov mi je pogosto koristilo. Tako pri devetletnem poročanju iz Rusije, kjer sem bila kot dopisnica RTV Slovenija priča številnim prelomnim dogodkom kot pri poročanju iz Čečenije, Afganistana in številnih republik nekdanje Sovjetske zveze. Znanje, podkrepljeno z izkušnjami pa s pridom izkoriščam tudi pri osvetljevanju dogodkov v Združenih državah Amerike, kamor me je dopisniška kariera zanesla v enem najbolj zanimivih obdobij v ameriški zgodovini.

Od zagovora moje diplomske naloge , v kateri sem analizirala odnose med ZDA in nekdanjo Sovjetsko zvezo sta minili že skoraj dve desetletji. Svet se je v tem času temeljito spremenil. Sovjetske zveze ni več, ZDA so po terorističnih napadih septembra 2001 stopile v še ne končano vojno proti mednarodnemu terorizmu. Kaj je vzrok in kakšne bodo posledice, v kakšnem svetu bomo živeli , kdo so novi centri moči in kdo ključni igralci na mednarodnem prizorišču- to so vprašanja, ki zanimajo vsakega študenta mednarodnih odnosov. Fakulteta za družbene vede zagotovo sodi med tiste izobraževalne ustanove, ki ponuja prave odgovore za večino tovrstnih vprašanj.

Ko zapustiš univerzitetne klopi se znajdeš v velikem svetu, kjer poznavanje domačih obzorij ni več dovolj in je ozka strokovna usmerjenost lahko le ovira. Študij mednarodnih odnosov človeku omogoči širši pogled na svet, poznavanje mednarodnih obzorij in različnih konceptov ter politik. Širok aspekt znanj in pogledov na vse plati družbenega življenja ti omogoča večplastno znanje, ki ga lahko uporabiš v različnih sferah današnje družbe. Tudi zato Fakulteta za družbene vede še vedno uživa sloves fakultete, ki ti da najboljšo splošno razgledanost.

Fukuyama se je motil!

Včasih se kar malo nostalgično spominjam let svojega študija mednarodnih odnosov na, tedaj se Fakulteti za sociologijo, politologijo in novinarstvo (FSPN), ki se je nato preimenovala v Fakulteto za družbene vede (FDV).

To so bili zares izjemni časi: študentje smo bili skorajda prisiljeni v raziskovanje odgovorov na vprašanje, kam, za božjo voljo, gredo svetovni procesi, kje se pletejo nevidne mreže, kako se topi led med velesilama in naposled - kar nas je še posebej zanimalo, saj je bila od tega odvisna tudi usoda Slovenije -, ne ali bo, temveč kdaj bo svetovnemu komunističnemu projektu dokončno pojela sapa in na kako boleč način ga bomo nadomestili s tržnim gospodarstvom, demokracijo in evropsko super državo.

Po hodnikih in učilnicah pod starim študentskim nebotičnikom smo se hkrati menili o večernih koncertih alter muzike, pa o Platonovi Državi, Althusserju in ideologijah, Kissingerjevih konceptih, ki so tako močno vplivali na razvoj v tisti, tedaj še tako daljni Ameriki, sociologijah vseh vrst, restrukturiranju svetovnega kapitalizma, ki tudi ne more ostati imun na prihajajoče spremembe za Železno zaveso... Mnogih odgovorov nismo našli, na nekatere smo vsekakor morali počakati, vsaj do razpada Sovjetske zveze, Češkoslovaške in Jugoslavije, kar smo nekateri že znali predvidevati... nekaj pa nam je bilo jasno kot beli dan: Francis Fukuyama se je motil, zgodovina se ni in se še dolgo ne bo končala.

Študij me je dobro pripravil na prihajajoče spremembe: pomladi 1991 sem se mu predal bolj kot puncam, žurkam in potovanjem. Zadnji in najtežji izpit v celotnem študiju, Bučarjevo Mednarodno pravo, sem z osemko položil 23. junija 1991. Moral sem odgovoriti na vprašanje, ali »bi imela po mednarodnem pravu JLA (še veste, da je to pomenilo Jugoslovanska Ljudska Armada?) pravico s tanki prodirati proti Kamniku, potem ko bo Slovenija razglasila neodvisnost«. In se nekaj dni kasneje prebudil v novi državi.

Ne vem, kaj mi je med študijem za nadaljnjo kariero koristilo bolj; je to izjemno širok razpon humanistike, ki sem jo žejno študiral, od zgodovine, mednarodnih ekonomskih odnosov, mednarodnega prava, sociologije kulture, urbanih skupnosti, filozofije, religij, treh svetovnih jezikov, v katerih zdaj vsak dan delam... ali nemara bolj ali manj odkrito odobravanje in spodbuda profesorjev (in mladih asistentov), naj skušam sam najti odgovore na vprašanja, naj pisem, naj se živciram, naj raziskujem, naj komuniciram, naj najdem številne prijatelje po svetu, naj zapravim še zadnji cekin za potovanja po svetu, naj sodelujem v Mladih Evropskih Federalistih (moje tedanje sanje so zdaj pač resničnost)...

Po diplomi sem se nekaj let ukvarjal z novinarstvom, saj sem se ga na osnovi odličnega znanja s 'faksa' brez težav priučil kot obrt, vendar mi je nenehno nekaj manjkalo: prav mednarodni odnosi. Leta 1996 sem postal vodja komuniciranja v tujini za slovenski turizem, a moj čas je šele prihajal. Maja 2002 sem bil izbran izmed 90-ih kandidatov za delovno mesto direktorja komuniciranja na Svetovni turistični organizaciji in sem tako eden najvišje delujočih Slovencev v sistemu Združenih narodov. Kot član vodstva vodilne turistične organizacije v svetu potujem iz Madrida na Kitajsko, Tajsko, Nigerijo, Bolivijo, sem član pomembnih komunikacijskih kolegijev v ZDA, v sistemu OZN, v srcu pa še vedno tisti isti, ki je s podočnjaki čepel v tretji klopi predavalnice C in skušal dojeti, kje se skriva trik v Gorbačovovi Glasnosti.

To, brez vseh tistih prečutih noči, brez kangel črne kave, brez kilometrov knjig študijske literature in prerekanja z dr. Kirnom (ki nas je prepričeval o marksizmu), debat z dr. Tošem, futurizma z dr. Bučarjem etc. ne bi bilo mogoče.

Ko sem se odločila za študij na takratnem FSPN-ju, niti pomislila nisem, da bi morda izbrala kako drugo smer in ne Mednarodnih odnosov. Ker so me prepričevali, da znam z ljudmi, sem po tihem morda upala na diplomatsko kariero. V novinarstvu se zaradi prepričanja, da se pisatelj rodi, ali pa to ni, sprva sploh nisem videla. Dodatno pa so mojo odločitev za študij Mednarodnih odnosov podrle tudi govorice, da je to najbolj kakovostna študijska smer na fakulteti.

V nižjih letnikih študija sem se skupaj s kolegi prebijala skozi kopico za nas povsem nepotrebnih predmetov, mednarodniki pa smo prav zadihali predvsem v četrtem letniku pri predmetu, ki se je imenoval Mednarodni praktikum. Proučevali smo takrat aktualne mednarodne dogodke, v mednarodnem pravu iskali rešitve zanje, napovedovali, analizirali, primerjali. Naučili smo se poslušati in celo zagovarjati stališča, ki niso bila povsem 'naša'. Pri enem od problemov gibanja neuvrščenih – kdo se jih danes sploh še spomni – smo stališčem profesorja dr. Vlada Benka nalašč nasprotovali le zato, da bi ugotovili, ali lahko zmagamo.

Ta način dela sem ohranila do danes. Da mi možnost, da na dogodke, o katerih poročam, pogledam nekako od zgoraj, jih umestim v 'planetarni in ne le lokalni koncept'. In včasih si domišljam, da jih zato morda tudi bolj 'objektivno' ocenim in podam poslušalcem in gledalcem.

Že kot otrok sem se zanimal za dogajanja v širnem svetu, zato za mene pravzaprav ni bilo večje dileme, ko sem nihal med študijem prava, ekonomije ali mednarodnih odnosov. Danes lahko rečem, da je študij mednarodnih odnosov pomembno vplival na mene kot osebnost. Prepričan sem, da so mednarodni odnosi odlično izhodišče za tiste, ki se želijo kasneje usmeriti v management ali javno upravo. Predvsem pa za tiste, ki si v življenju ne bojijo prevzeti odgovornosti in tveganja. Ključno je, da si želiš delati v globalnem okolju. Študij mednarodnih odnosov namreč zahteva človeka, ki bo z vsem srcem 'usmerjen' v svet. Vendar študij mednarodnih odnosov ne zahteva od študentov samo odprtost ampak predvsem širino in kreativnost v razmišljanju.

Za študij mednarodnih odnosov sem se odločila, ker me je dogajanje po svetu zanimalo že v gimnaziji, vsa leta sem sodelovala v klubu OZN. Na ta način sem spoznavala korenine konfliktov na Bližnjem Vzhodu, ozadje železne zavese, delovanje Organizacije združenih narodov in njene vloge pri razreševanju sporov. S študijem mednarodnih odnosov na fakulteti sem želela to znanje še nadgraditi - predvsem za svojo dušo - in moram priznati, da sem bila z njim izjemno zadovoljna, še posebej z vajami, v okviru katerih smo vsak teden kar 12 ur (če se prav spomnim) razpravljali o aktualnem dogajanju in na katere se je bilo treba temeljito pripraviti. Pomemben poudarek je bil tudi na mednarodnem pravu in diplomaciji. Glavno vrednost študija vidim v tem, da mi je dal bogato znanje, ki mi omogoča globalen pogled na svet in lažje razumevanje svetovnega dogajanja. Prav to znanje se mi je že velikokrat obrestovalo pri mojem delu, zlasti pri vodenju Odmevov.

Ko sem se vpisovala na Fakulteto za družbene vede sem si želela biti novinarka. Ker sem z vpisom nekoliko zamujala je kot edina prosta smer vpisa ostala politologija. Odločila sem se za študij mednarodnih odnosov in kmalu ugotovila, da je bila to zelo dobra izbira. 

Zelo smešno se mi je zdelo, ko so me znanci spraševali, če študiram »politiko« in ali bom po poklicu »poslanka«? V tistem času je bila namreč obveščenost o tovrstnem študiju relativno skromna, kar danes gotovo ne drži več. 

Še danes menim, da je bila izbira študija politologije mednarodnih odnosov zelo dobra naložba. Študij mi je dal splošno razgledanost in ugotovila sem, da se pravzaprav zelo dobro znajdem na marsikaterem delovnem področju. Kar je še pomembnejše, vsako nalogo ali projekt pripeljem do konca in vedno se mi porajajo nove zamisli. Pridobljeno znanje s pridom uporabljam, svoje delo opravljam z veseljem in v njem uživam. Mislim, da mi je študij podaril sposobnost soočanja z vedno novimi izzivi.

Moram priznati, da sem se za študij mednarodnih odnosov pravzaprav odločila v zadnjem trenutku. Pred tem sem namreč precej časa, iz zelo pragmatičnega prepričanja, da je to utegnilo biti bolje za mojo bodočo kariero, kolebala med pravom in ekonomijo. Vendar sem navsezadnje, po uspešno opravljenih sprejemnih izpitih na vseh treh fakultetah, in morda čisto po trenutnem navdihu, izbrala mednarodne odnose. In če bi se danes lahko odločala ponovno, z vsemi informacijami, ki jih imam po dokončanem študiju na voljo, bi se odločila popolnoma enako. 

Študij mednarodnih odnosov mi je namreč, poleg teoretičnega znanja in multidisciplinarnega pristopa k razumevanju problemov, dal največ, kar lahko študij sploh ponudi: okvir, ki mi pomaga razumeti in osmisliti dogodke in procese, ki potekajo okrog mene, sposobnost v njih opaziti ponavljajoče se vzorce, ter poiskati in analizirati informacije in iz njih izluščiti bistvo. In nenazadnje: dal mi je tudi skupino prijateljev in kolegov, ki so to ostali tudi po koncu študija. Vsi skupaj se še vedno redno videvamo in tudi danes, sedem let po zaključku študija, se naše razprave pogosto vrnejo k študijskim prigodam med leti 1993 in 1998.

Moji začetki študija segajo na program novinarstva, kjer pa sem kmalu ugotovila, da program ne izpolnjuje mojih pričakovanj. Zato sem sprejela odločitev, da se prepišem na program mednarodnih odnosov. Kasneje se je izkazalo, da je bila to ključna odločitev, ki je zelo zaznamovala mojo nadaljnjo življenjsko pot in kariero nasploh.

Šele po koncu dodiplomskega programa in nadaljevanju študija v tujini sem spoznala razsežnost tega študija in predvsem njegovo kakovost. Široko znanje in razgledanost nam omogočata, da smo lahko konkurenčni na najbolj zahtevnih programih v tujini in uspešni na različnih kariernih usmeritvah. Po skoraj 4 letih, ki so minila od zagovora diplomske naloge, ugotavljam, da gre za trajno znanje (kdo se ne spomni virov mednarodnega prava?), ki je uporabno na številnih področjih. Tudi na tistih, ki se mi, kot diplomantki mednarodnih odnosov, nikoli niso zdela kot zanimiva področja, na katerih bi si ustvarila kariero. Govorim namreč o področju kmetijstva in ribištva, s katerima sem se začela ukvarjati po koncu študija. Vendar sem se dobro soočila s tem velikim izzivom in z veseljem pričakujem nove!

V veliki rumeni knjigi z opisom študijskih smeri pri nas, ki je bila najbrž največkrat izposojena publikacija gimnazijske knjižnice, me je najbolj pritegnilo poglavje o študiju mednarodnih odnosov – program je v zmernih količinah vseboval mnogo tematik, za katere sem bila prepričana, da bodo okrepile moje védenje o svetu in mi dale orodje, da v življenju naredim nekaj koristnega.

Skozi podiplomski študij v tujini se je pravzaprav izkazalo, da sta bila na FDV pridobljena znanje in kritični pristop do stvari dragocena popotnica za naprej. Poleg tega mi je zelo prav prišla (v drugem letniku nepriljubljena) družboslovna metodologija, ki sem jo vzela za svojo predvsem skozi pisanje diplomske naloge.

Pri minulem delu v misiji Sveta Evrope v Beogradu in sedanjih izzivih v Evropskem mladinskem forumu se v veliki meri še vedno opiram na širino znanja in na pristope, ki sem jih odnesla s seboj s FDV-ja. Verjamem, da smo mednarodniki lahko uspešni v vsakem sektorju, saj znamo na svet pogledati z več strani, in prepričana sem, da smo sposobni družbi dati mnogo več, kot nam včasih pripisujejo. To, da smo skozi študij med seboj stkali tesne vezi in da si upamo drug drugega vprašati za nasvet, pa prav tako veliko pomeni.

Kar se tiče mojih srednješolskih pričakovanj glede mednarodnih odnosov, torej lahko rečem samo tole: moje védenje se je nedvomno zelo okrepilo. Koliko bom v življenju z njim naredila koristnega, pa bo treba oceniti malo kasneje. Upam, da čimveč.